Kje je Sašo v letu 2009 ? Sašo že vse leto pridno študira na Berklee College of Music v Bostonu, zato je časa za resen blog bolj malo, a vseeno si je našel čas za CAAS 2009 v Nashvillu (na povabilo Marka Pritcherja). Ob tej priložnosti je pred koncertom v Ljubljani posnel tudi tale intervju s Tommyjem Emmanuelom. Milo prosimo, da ga ne kopirate in razširjate. Hvala. ------------------ Interview with Tommy Emmanuel, CAAS 2009, Nashville by Sasho Zver. Please don´t copy and/or distribute. Thanks. Copyright info: sasocgp@gmail.com	CAAS 2009 - glavni foaje (al za kr že gre), glavni TE in glavni "Sasho" Zver	CAAS 2009 - glavni oder in glavni čisto sam. Uf! Blažen med ženami. Skrajno desno je bivša od blagopokojnega Busterja B. Jonesa.	CAAS 2009 - Sašo in Ray Cummins šmirata in džemirata Se nadaljuje... Dopusti pač ...
Sašo Zver: "Ko boš prišel ves bled" Posneto 30.12.2007 na tešče v pedagoške namene. Studio: MB-jeva soba. Kitara: MB-jev Lowden. Ozvočenje: komu se je pa dal ... Mix: pa smo res z eno medico med Laškimi presekal... Mački: MB-jev, Elvisov in MB-jev Filip Tablatura : PDF   Privšek, Sepe in še kdo v Nashvillu... Torek, 10. julij, 2007 Po relativno neprespani noči in nezanemarljivem glavobolu me Šani odloži na Brniškem letališču. Čekiram prtljago (se poslovim od moje ljubice - v glavi odmeva: ne sekiraj se, saj imaš Calton kufer!) Sedem na avion skupaj s Prekmurcem Matjazem Faričem, ki se odpravlja na obisk v Haag. Naj povem da na svetu sovražim tri stvari: majhne avione, majhna letala in majhne zrakoplove. Temu primeren je let do Am`Dama. V Amsterdamu me prijazno opozorijo, da nimam veliko časa in naj tečem do Gate D43, stojim pa seveda pri Gate A2. Po ne več tako jutranji telovadbi sledijo carinske obveznosti - vsi ful prijazni - in vkrcanje na Airbus, kjer imam svoj ekranček za gledanje fimov po izbiri, veliko placa za noge, sosedo, starejšo gospo, rojeno v Afganistanu, trenutno živečo v Izraelu. To je vse kar izvem od nje v devetih urah leta. Let mine brez večjih težav, nekaj turbulenc (glej odstavek o treh stvareh, op.a.), neverjetno ustrežljivo osebje, obrok vegetarijanske paste in sladko kisle juhe za večerjo in vse skupaj mine presenetljivo hitro. Atlanta. Amerika. "Why did you come here? Put your left finger on the scanner, please! How much money will you make?", me sprašuje Chin, prijazni Homeland security officer. Po nekaj minutah je to za mano. Potem grem po prtljago in čakam. Čakam. Čakam. Polotevajo se me zle misli. Čakam še malo, ko ugotovim, da čakam zadnji in da moje prtljage ni. Jupi! V glavi odmeva: Calton case... Resnično se mi ni podrl svet pod nogami, kajti obljubili so, da bo prtljaga drugi dan pri meni. "QI", si rečem in tečem na avion za Nashville. Zamuda dve uri, ker v Washington D.C. sneži in preusmerjajo letala. Ja, sneži. Ne mene vprašat. In, ja, še zmeraj smo julija. Nashville. Pick up truck: "You have no luggage sir?" Super8 je motel, ki mi ga je pokazal search machine na STA v LJ. Dobim sobo, vzamem prašicje drag taxi in grem v Belcourt Theatre, kjer bi moral nastopiti s Tommyjem. Brez kitare ne gre, v tisti obleki me pa tudi niso prepričali. Za mojo neaktivnost krivim 16 ur leta. Utrujen sem ko pes. Tommy odigra koncert kot še nikoli prej s kupom gostov, nekaj jih je celo starejših od 18 in špilajo slabše kot mlajši od 18 let. Domov me zapelje Scott Taylor s soprogo. Noč je dolga, saj izguba prtljage rezultira v izgubo spanca. Sreda, 11. julij Zajtrk ob šestih, sprehod ob sedmih. Največja gužva in to taka, avtomobilska, z zastoji in redarjem za usmerjanje prometa, je pred dvopasovnim McDonaldsovim Drive innom. Go figure. Še vedno nič novega o prtljagi. Počasi se odpravim v Sheraton, kjer se začnejo zbirati kitaristi. Vsi so ful, ampak res ful prijazni. Sledi registracija in prvi nastopi. Vse skupaj se dogaja v pritličju hotela v raznih prostorih. Je 6 odrov in dve sobi za razstavljalce plus glavna hala kjer se pač družiš in zapravljaš denar (za ilustracijo: kava $3, 2dl Coca Cole $2.75, Hamburger: $5 - $10, CD-ji Cheta Atkinsa od $10 do $90 - odvisno od tega, če se ga da dobiti še kje al`pa ne - out of print). Vse skupaj se je vrtelo in se se vrti okrog Cheta. Neki striček je precej naglas povedal, da je neki Richard najboljši kar jih je kdaj slišal. V celotni hali, ki, verjemite na besedo, ni majhna, je nastala tišina, vsi so ga pogledali, on se je pa odločil, da kaj podobnega ne bo več naredil. Med drugim spoznam Johna Knowlesa, ki lepo pozdravlja Marka (juhu! tole pa moram poboldati, iz mene še nekaj bo - hvala, thanks... juhu! - op. urednika slowwwpickinga), Toma Bresha, Tonnyja McManusa, Paula Yandella, Fred Kellyja itn. O prtljagi še nič novega. V Ameriki nimajo pločnikov. Zategadelj je moj obisk kosila sila nevarno opravilo. Celjani so amaterji. Chicken breast with curly fries and a large Coca Cola. Na tem mestu naj omenim, da so nam v osnovni šoli lagali kaj pomeni large. Poleg tega pa plačaš še enkrat in lahko refilaš po želji oziroma zmogljivosti. ($5,69). Povratek na zdaj že bolj obljudeno dogajališče Bryan Browne, 13-letni mulo je vse kar bom napisal. YouTube. Prav tako Craig Dobbins pa Bill Owens. Dečki špilajo tako kot se spodobi, vendar preveč špilajo note ne pa glasbe. Ker je srečanje podobno srečanju upokojenskih pevskih zborov, vsaj po starosti, si enkrat, prvič in verjetno edinič dopovem, da bom igral počasi. Saj ne zaradi tega, ampak počasi postanem lokalna atrakcija za obiskovalce. Sloveia? That`s former Russia isn`t it? How long did it take you to get here? 16 hours!!!!!!!??????????. Šalo na stran, vsi so zelo prijazni in ustrezljivi. Dr. Mark Prtcher, organizator cele zadeve, me odpelje do manežerke hotela Sheraton in ji razloži težave z mojo prtljago, o kateri še zmeraj nič novega. Gospa prevzame zadevo v svoje roke in jaz se lahko sprostim. Kolikor se pač lahko po naporni poti in nenaspanosti. Sfukan sem ko pes, po pravici. V dobro voljo me spravita par iz McKnight guitars, ki mi dovolita igrati njihove kitare (cena: $3750 in gor). Cel Tommyjev tim (Neil, Lizzie, Gina, Scott...) se trudi okrog mene in me predstavlja. Proti večeru postanem živčen zaradi prtljage, ker še zmeraj nič ne vem. Mark to opazi in me lastnoavtomobilno odpelje do letališča, kjer me prtljaga na srečo čaka. Kovček z oblekami nepoškodovan. Kar se tiče pa kitare je pa tako: Calton Case RULES. Nikoli, nikdar in nikoli več moja kitara ne gre v drug kovček in pravtako je nikoli več ne čekiram v prtljago. Vsaka šola nekaj stane. Mene je pač stalo tri dni lepega belega kovčka, ki zdaj ni več samo lepi beli kovček. Dosti besed. Vsi občudujejo mojo kitaro in se navdušujejo nad Slovenian Pop Songs from late `50s and `60s. Komaj čakam in že prileti: "Do you have a CD?" Večer se zaključi s koncertom Toma Bresha ob polnoči. Ivan, moj novi prijatelj, me odpelje do hotela. Ključi so tu magnetne kartice. Ko poskušam vstopiti  v sobo, se vrata sicer odprejo, so pa priprta z verigo. V moji postelji spi nek moški. Moja kreditna kartica je bila bremenjena. Odjavili so me iz sistema, ker baje da ni dober moj voucher, katerega sem plačal že 27 aprila doma v Sloveniji. Smrčač se na klice ne odziva in meni manjka do živčnega zloma za mišjo dlako. Pa-pa, spanec. Po enoinpolurni nateganciji me spokajo v neko sobo in seveda ne spim, ker sem živčen. Četrtek, 12. julij Zajtrk, sprehod. Končno dobim kovček, napizdim šefa motela, ki mi zdaj zatrdi, da me nič več ne bo motilo. Kaj pa vem, tja več nočem. Ivan me pobere in že sva spet v Sheratonu. Predstavljajte si takole: najprej se voziš s fičkom, potem pa v dveh minutah presedlaš v Maybacha. "Good morning sir, how are you today? Can I get you some coffe? Yes, please ($3)!!!" Refil. Refil. Zdaj sem pa dober. Ob devetih že nastopam na open micu. Pride Tommy, raztrga. Je neverjetno dobre volje, saj ima s sabo celo ekipo pa še na počitnice gre. Obstajajo govorice, da se bo avgusta mudil pri nas. Ampak so zaenkrat le govorice. Pridejo tudi Buster B. Jones, pa Nokie Edwards pa Richard Smith, Muriel Anderson, Duck Baker in ostali. Vrhunec bo jutri, danes je ogrevanje. Iz vseh smeri odmeva glasba. Joe Edwards identično oblečen s svojo ženo v hali A, Jim in Morning Nichols na drugi strani, Palmer organizira v fingerpicking (OFGC) roomu koncert - manjka mu kitarist in najame mene. Thank you, sir. O kitarah ne gre izgubljati besed. Vse je svinjsko drago. Tukaj ni nobenega ibaneza, yamahe, johnsona ali kaj podobnega. Gretsch, Gibson, Kirk Sand - skratka vse, kar je Chet kadarkoli držal v rokah. Še enkrat o prijaznosti vseh. Ko sem Marku povedal da moram napisati to zadevo, mi je dal ključ od svoje sobe in zdaj ždim pred njegovim računalnikom in tipkam. Največ je pa naslednje: ker sem mu povedal, kako se mi godi v motelu, mi je priskrbel sobo v Sheratonu zastonj!!!!. Trenutno se pa dogovarja še za preostanek mojega obiska na CAAS-u. Rad bi samo povedal, kako so vsi prijazni in ustrežljivi in da imamo mogoče kdaj napačne predstave o ljudeh na tem kraju luže. Mogoče pa še nisem doživel vsega. Odpravljam se na koncert Doylea Dykesa in na jam z Busterjem B.-jem in Thomom Breshem. Ja, priznam, sekira je padla v vedro medu...
Buster B. Jones alias "Machine Gun"	"Apel podobo na ogled postavi..." Sašo pa svoj svež CD pristavi.	Tommy Emmanuel v vlogi bobnarja.	Fred Kelly ("oče" priljubljenih thumbpickov posebne oblike) in Ivan Gunn)
Kitarist Nokie Edwards (rockabilly - ex Ventures)	Tony McManus - škotski mojster "keltske" glasbe	Thom Bresh - sin legendarnega Merla Travisa	Pat Kirtley, Duck Baker in Tony McManus
"V zaklon - Machine Gun na delu!"	Thom Bresh in Tommy Emmanuel	Doyle Dykes

Petek 13. julij

"Good morning to you sir! Here is your coffe! Compliments of the house and your newspaper sir! Would you like me to bring you anything else.... " Tako zgledajo jutra ko prespiš v Sheratonu. Človek bi se kar navadil na to življenje. Sem omenil, da spim v predsedniškem apartmaju? Slika je pripeta. V Ameriki ne moreš biti ne debel, če imas za zajtrk Bisquit Eggs Ham and Cheese z marmelado in Coca-Colo. Enostavno ne gre. Ampak koga briga, glavno, da nisem več lačen.

Nesrečna trinajstica mi je prinesla kar nekaj sreče. Ob pripovedovanju mojih zgodb na jutranjem open mic-u se vsi smejejo in prejmem celo kompliment "You're such a great entertainer". No, ko bi mi vsaj v slovenščini šli taki vici. Dobim dva špila. Enega v Clubpickers room , ki kupi deset mojih CD-jev za svoje člane in enega pri McKnight guitars . Na prvem ni kaj prida obiska, saj je čas kosila, pri drugem pa izvedem nepojmljivo. Za konec pade Dželem, dželem . O primernosti ne bom presojal, niti se ne bom spuščal v debato. Sledeč temu se je zgodilo naslednje...

Kirk Sand ne samo, da je eden izmed najboljsih izdelovalcev (Chet Atkins, Lenny Breu, Buster B... vrsta se ne konča), on je tudi eden izmed "The best Guitar pickers ever, but he has no time to play since he builds guitars", mi razloži njegov nadvse prijazni kolega. Bojda sem bil prvi, ki mu je Kirk namenil kompliment "You are a great player, I like your stuff", je rekel in pred vsemi kupil moooj CD z zajetno napitnino. Po reakciji občinstva sodeč verjamem prej omenjenemu kolegu.

Še ena za moj žep pomembna novica. Naslednjih pet let mi ni treba kupiti thumbpicka, dokler bom na moje cd-je in stran pisal: Sašo uses Fred Kelly's picks exclusively. Mogoče naslednjič dobim strune in morda... Ne nobena kitarska delavnica ni zainteresirana za Evropo... Ni bilo treba vprašati.
Zjutraj so glavni oder zasedli mladi kitaristi. Ben Owens, Kieran Murphy, Bryan Browne. Istočasno pa so potekali mini workshopi Johna Knowlesa, ki tokrat Marku pošilja tudi sliko (joj, spet jaz - bold, pa še kurziva, da se ve, da se hvaležno priklanjam...), Marka Hansona, Tony McManussa, itn. Slednji izvede štos. Nekje popoldne sva se dobila in pričela igrati. Potem me je prosil, da mu odigram nekaj svojih stvari. Pa sem začel: Zemlja pleše, Če zapstil te bom ... Ko sem končal me je vprašal, zakaj temu tako in sem hitel razlagati, da sem pač poskušal ohranjati akorde, bla, bla "I did this in G sharp this one in E flat", nakar je v lepi škotščini začel: " What are this cuss words? don't let me hear you say those bad words lad! These chords aren't allowed here". In seveda s tem poskrbel za nasmehe opazujočih. Fejst poba, tale Tony.

Šibam na glavni stage. Ura je 7. John Knowles, Jim & Morning Nichols, Guy Van Duser in Tommy Emmanuel.

Jutranji jam	Naš človek v Nashvillu	Kirk Sand	John Knowles - kitarist in mojster transkripcij
Nadvse srčkano: Muriel Anderson (tega ni zapisal Sašo, da ne bo ogenj v strehi...)	"sveti gral" (svet igral)	"Na menuju-ju-hu-hu!"	7-letnik

Sobota 14. julij

Tommy je zažgal!!! Ostali so bili še boljši!!!

Jutranji zajtrk. Ocvrto, seveda. Telefoniranje domov. Skype in Google talk, seveda. V pogon za prodajo zadnjih CD-jev in tako mineva zadnji dan našega srečanja. Je pa ena stvar. Ko pride Thom Bresh, folk posluša. On je  The Boss . Mislim, da trenutno tu največji, osatali mu niti do kolen ne sežejo. Tudi njegovemu avtu ne, če smo že pri stvari. Moram priznati, da poznam nekaj Bresheve glasbe, ampak to... Zdaj vidim, kje so se Tommy, Pete in ostali učili.

Mark in Carol me spet toplo sprejmeta in Mark mi naloži okoli dva ducata plošč Cheta Atkinsa, nekaj tudi raritet, kar mi tudi razloži. "This one is all about cover". V roke tudi lahko primem kitaro Michaela O'Dorna. Vsem vernikom sporočam, da lahko nehajo iskati sveti gral. Na eni izmed slik ga lahko vidite v podobi ene izmed sedmih 1949 Martin D-28 Bigsby, ki je bila last Merla Travisa. Cena te kitare se približuje dvakratniku letnega državnega proračuna slovenske dežele.

V tem momentu sem spet na doktorjevem računalniku v apartmaju. Počutim se odlično in sem srečen kot še nikoli prej, vsaj kar se glasbene plati tiče, ampak trenutno ne vem kako se bom oddolžil tem ljudem.

Šibam na glavni koncert in na žrebanje door prize , seveda nič drugega kot Gretsch Country Gentelman. Držite pesti!

Spal kot predsednik

Dr.Mark Pritcher in Chet Atkins (slednji na LP-jih v gajbi - bi lahko kako sorto krompirja po Chetu poimenovali...)

Nastop ob 5h

Bob Saxton

Nedelja 15. julij

Kaj tako ganljivega še nisem doživel. Chet Atkins je bil res velik glasbenik in človek. Besede ne moreje opisati spoštovanja, ki ga gojijo vsi včerajšnji gostje.

Veliki finale se je začel ob osmih. Med gosti naj omenim direktorja Gretsch Fred Gretsch III. Potem gospod, katerega ime sem pozabil, je pa bil cimer s Chetom in je pripovedoval šale iz njunega skupnega časa. In vsa kitarska smetana, ki si jo lahko zamislite. Gostje v večernih toaletah, jaz v jeansu, nebodigatreba. Vem da obstaja pregovor o nevednosti,
a se ga ne spomnim.

Program je bil skrbno načrtovan s scenarijem. Celo prireditev je vodil Dr. Mark Pritcher. Nastopila je večina kitaristov,
ki sem jih omenjal prej, vsi samo v čast Chet Atkinsu c.g.p., kar je tudi razvidno iz slike. Človek bi po taki prireditvi pričakoval žur. Nope. Tudi B.B.J. ni šel na pivo ampak lepo spat. Prav tako jaz. Spal sem kot ubit, sanjal o kitarah. Verjetno vas zanima, kdo je dobil nagrado. Gretsch Country Gentleman je šla v roke imepozabljenemu gospodu stevilka 2 , ki je prav tisti dan, dve uri prej kupil kitaro. Saj si niste mislili, da je bila katera druga, ali? Jope. Gretsch Country Gentleman.

Noč mine nerazumljivo hitro Prvič odkar sem v ZDA, sem spal skoraj tako kot doma. Zjutraj me zbudi telefon, saj sem McKnightoma obljubil, da bom posnel pesem na njuno kitaro. Kitara je OM Diamond. Ob 25 letnici okrašena z diamantom. Cena? Sitnica. $25.000. Mary in Tim McKnight sta zelo prijazna človeka in postali smo pravi prijatelji. Pravtako z vsemi ostalimi.

Ko se poslovim od vseh, mi je prav težko. "You're a part of a family now", mi pove Carol Pritcher, ko se ji zahvaljujem
za vse. Res se počutim tako. Istočasno sem pa jezen, ker vem, da Nashville ni za naslednjim ovinkom a vem: "If I can make it next year I will definetly come". Drek bom! Vse skupaj mi je pobralo letne prihranke in organizacija skrajšala življenje za vsaj tri tedne. Vsi sponzorji so odpovedali. Razen enega, ki ga še čakam, zato o tem vse najboljše.

  Saj vem, da vas to ne zanima, toda trenutno sem zelo slabe volje, ker je tako hitro vsega konec. Tudi če niste Chetnut ali fingerpicking kitarist, oz. ste vsaj kaj od kitarista, si dolgujete, da se enkrat pojavite na CAAS-u. Vem, da se vam zdaj zdi nesmiselno, ampak v pomoč ponujam naslednjo izjavo.

Na CAAS me je povabil Tommy Emmanuel. Tudi da nastopim z njim, je bilo povabilo. Razen enega kratkega jama, ki sva ga imela nekje na hodniku, ne vem, če sva skupaj preživela vsega eno uro. Tu se toliko dogaja, da bi moral človek biti nor, da se omeji samo na eno osebo. Tommy to zelo dobro ve. Jaz sem to na srečo hitro ugotovil. Nikoli mi ne bo žal, ne časa, ne denarja, ki sem ga porabil za vse to.

Vsako jutro sem šel na internet v recepciji. Tako tudi danes po snemanju in dolgem pogovoru z McKnightoma. Zato sem zamudil njun odhod in se nisem mogel posloviti od dveh najbolj srčnih ljudi, ki sem jih spoznal kdaj koli. Tolaži me misel, da to ni Farewell ampak Until next time!

Gibson Showcase)	"Nekaj malega" udeležencev	Nekaj velikega: Jack Daniels Ribs & Shrimps	Richard Smith Trio
A kdaj? Ja, ob petih vendar!	Guy Van Duser		Thank you again Dr. Mark and Carol Pritcher, Mary and Tim McKnight, wonderful family Webb from California, Ivan Gunn and all of the rest wonderful people who made my stay at CAAS unforgetable. I miss you already. Sašo

Post festum

Trenutno sem spet na tujem laptopu. Posvojila me je družina Webb iz Kalifornije. Craig, Leslie in njun sin Joshua. Delimo si sobo v Gaylord Opry Hotels. Saj ne, da se hvalim, a Sheraton mora še dodelati stvari.

  Naše druženje danes se omeji na obisk Opry Mills Shopping Malla. Na kosilo gremo v T.G.I. Fridays kjer je vsak dan Friday . Vstopimo, sedemo. Prileti natakarica. Vem, da nekateri od cenjenih bralcev poznate mojo sestro. Tisti, ki jo, veste, kako hitro in veliko govori (na srečo ima kaj za povedati). Žal mi je, da moram priznati: "Romi, treba bo vaditi".

T.G.I. Fridays je kao fast food. Slika pove več kot tisoč besed - za primerjavo velikosti  sem priložil ročno uro. To je porcija mojih reber. No, saj so svinjska, le porcija je moja. Spet nekateri poznate mojo mamo in njene porcije nedeljskega kosila. Na žalost to prekosi dve naši nedelji. "Mama, povej mesarju, da začnejo klati večje živali. Slone na primer. Za začetek".

Če se že podate na podobno avanturo, ne naročite velike pijače. Naročite nekaj kar se da majhnega. Takoj ko spijete, dobite.. Da, Janezek, Refill je pravilen odgovor. Tri kole sem še pospravil, četrto sem dobil kar tako. Ker so videli, da sem šel dvakrat na WC, so predvidevali, da sem naredil dovolj prostora za peto. Pollitrski kozarec, poln leda. You do the Math. Če še enkrat zagledam colo, bom pop...

Bass Pro Shop je velik kot srednje velik nakupovalni center v Ljubljani, katerega ime namerno zamolčim, da ne bom delal brezplačne reklame. Ne, tisti v Šiški je premajhen. Skratka. To je outdoor adventure shop. Predstavljajte si, kako
v naših trgovinah med policami lahko sežes po čipsu, na sredini pa so omake. Zdaj zamenjajte besedi čips in omake
z naboji in strelno orožje. Adijo pamet.

V centru je tudi Gibson showcase factory , kjer so izdelane vse njihove mandoline, banji in dobri. Seveda je to zelo mazohističen obisk. Sol na rano prisipa Craig, ki se skoraj odloči za nakup kitare Borgueis Presentation. Naj omenim, da je ena izmed desetih, treh že izdelanih, številka dva. Številko ena ima v posesti Ricki Skaggs. Cena? Ne povem.

V knjigarni nakupim revije za $40. Drek, spet sem pozabil prišteti davek. To je grdi trik, ki ga uporabljajo.
Kava $3,40 na ceniku, ko placas $3,71. ´bemti davčno politiko. In potem še pričakujejo napitnino.

Zdaj smo že v hard core klimatizirani sobi in se odpravljamo na večerni showcase . Če se počutite radovedne, poskusite na: gaylordhotels.com. Jutri gremo v še eno mazohistično trgovino: Gruhn Guitars www.gruhn.com , nato
pa malo pohajkovanja v torek in novim dogodivščinam naproti.
Vsem, ki boste v torek uživali na kopališču ali doma na kavču sporočam, da se bom tedaj peljal na dokaj
neudobnem avtobusu iz Nashvilla v New York. 20 ur.

Ponedeljek, 16. julij

Po dokaj prijetno prespani noči (posteljo sem si delil z "meter-85-sto-kilskim 14-letnikom) smo se odpravili na zajtrk v Cracker Barell . To je južnjaška veriga restavracij s prehrano. V bistvu v T.G.I. Friday's niti nimajo tako velikih porcij. (glej Post festum, 15.07.07). Dve jajci na oko, zajeten kos vratovine, slane ocvrte, pomfri, štirje biskviti, skleda gravy (pinjenec, moka, slanina) skleda koruznega grisa, maslo, marmelada, coca cola. Verjeli ali ne to je ena porcija.

Za sol (na rane kajpak) poskrbi Craig. Ja, kupil je kitaro. Slika kitare je na linku. Z ženo se odločita, ker mislita da je dobra naložba. Podprem ju pri odločitvi in sam upam na kakšen podoben kos enkrat v prihodnosti. Kitara špila neverjetno.

Neverjetne so pa bile tudi kitare v Cotton music in Gruh's guitars . Z ogledovanjem kitar sem opravil za naslednjih 15 let. To je enostavno mučenje samega sebe. V cenru Nashville-a se dogaj tudi ob dveh popoldne. Iz vsakega bara se sliši glasba mladih in ne tako mladih glasbenikov in glasbenih skupin. Seveda se od zunaj sliši kot da bi igral Cd. S tem mislim poudariti kvaliteto nastopajočih. Koliko so plačani sprašujete? Točno toliko kot jim namečejo turisti v vedro pod odrom. Po mojem upajo na kakšne druge turiste kot mene, kajti dolarja nisem vrgel not, ker se mi je zdelo prenenumno, več si pa nisem mogel privoščiti.

Sledil je obisk Ryman auditoriuma in pa Grand Ole Opry -ja, dveh najznamenitejših prizorišč v Nashvillu. Vse smo si ogledali samo od zunaj ker so najcenejše karte "samo" $66. Drugače pa centri mest v Ameriki propadajo in se spreminjajo v umazane četrti, ker se vse dogaja na obrobjih, kjer so vsi shopping malli. Upam, da se bomo pri nas doma spametovali in nehali riniti dogajanje na obrobja mest hkrati pa po mačehovsko imeli projekte "oživljanja mestnih jeder"

Večer zaključimo s pohajkovanjem po hotelu. Tisti, ki niste šli pogledat na internet: po hotelu teče reka in po njej vozi ladja, podnevi pa vse izgleda kot rastlinjak. Padem mrtvo utrujen.



Big Apple here I come

Torek, 17. in sreda, 18. julij

Zjutraj Craig naredi po hotelu okoli 300 slik. Odpravimo se na zajtrk v Ben Ewans (ali nekaj podobnega). Škoda besedi. Saj bi itak mislili, da pretiravam. Pozneje se nakup špecerije za na pot in slovo od Webbovih. Vsi se trudimo, da nam ne bi bilo težko pri srcu, saj smo preživeli nekaj lepih dni in prav vsak trenutek si bom zapomnil za celo življenje. Prej namerno nisem omenil, da ima Craig bolezen na možganih in mu ne morejo pomagati. Najbolje se da opisati, da je kot oseba ki ima "tik". Craig to sprejema z nasmehom in se nemalokrat pošali na svoj račun. Ob njem in izkušnji, ki sem jo imel z njegovo družino, se počutim neverjetno zdravega in se veselim življenja bolj kot kdajkoli  prej. Odložijo me pri hotelu in pomaham v slovo.

Pobere me Charlie Kelly, kitarist harmonikašice Lynn Marie, američanke slovenskega rodu, ki me odpelje do avtobusne postaje. Nakup karte in vkrcanje. Čez dvajset ur bom v NY. Če verjameš.

Prvi postanek smo imeli po približno treh urah vožnje. Ko sem hotel pretegniti krake in oditi iz busa, mi je prijazna starejša gospa, afroameričanka, rekla: "You better sit your ass down, son, if you wanna make it to NY". Je že vedela, kaj govori. Bili smo namreč na obrobju Knoxvilla, ki je nekakšen geto. Tam te baje zabodejo prej kot v Bronxu. Ne bi vedel. My ass je ostala na mestu še kakšnih šest ur, ko se je bus spet ustavil že v Virginiji in se je počasi danilo. Prestop v Richmondu, kjer me razveselijo, da mi ne bo treba ponovno prestopati za Washington D.C. in da gremo direktno v NY. Jupi!!! Pozabili so omeniti, da se zaradi tega peljemo okrog riti v žep in da zato pridemo v NY arround 6 p.m. it depends of the traffic, kar je štiri ure pozneje kot načrtovano. Grrrrrrr.

Če bo po moje, se na kaj podobnega ne bom več podal. Pokrajina, po kateri sem se peljal in propadajoče hiše, so me spominjale na vojne ruševine. Le kako jim uspeva prodati lepo podobo njihove dežele?

____________________________________________________________________________________________

Predstavitev CD-ja "Glasba iz črno belih časov", 4. oktober 2007

v Jazz & blues ploščarni na Trubarjevi s podaljškom v Patrick`s Irish Pubu, Prečna ulica 6, Ljubljana

Izdajatelj in izvajalec "podobo na ogled postavita" skupaj s tekočimi in hrustljajočimi dodatki	Koncert za mimoidoče	Ko se je ohladilo, smo se preselili v Irish pub, ...	... pozabili na fingerpicking in se predali duetu z delovnim imenom Rupert in Gojzimir
- Ti, kam so pa vsi izginili? - Čikpavza!	Protikadilski zakon je izpraznil pub in oživil Prečno ulico	Spoštovano kadilstvo, ...	... ... malo pozornosti, prosim! (skrajno desno: Robert Vrtačič, graditelj Sašotove kitare, niti ne sluti marca 2008)
Jaz ne kadim, ker bruham	Daj, ne cvikaj, ...	... samo malo bi te kuril.	Malo skurjeni in ogreti s pijačo in roknrolom smo ...
... odplesali v nov dan	Ah, kako grdo odrgnjen stol. Takoj pade v oči.	Kar noče izpred oči.	Pa kaj je s tem objektivom? Verjetno je kriv "autofocus".

Katastrofa 2008 ali Spet v ZDA